Lepi februarski dnevi so bili pozegnani z idealnimi lednimi razmerami. S plezalno-fotografskimi ambicijami smo se pod prisankom dobili Tomo, Simon, Urban, Primoz in Aljaz.
Men in Black, part III.
Zadnji slap v soncnem dnevu pomeni le eno: uzitek.
 
Kost za glodanje. Po 5 letih se vse zdi precej drugace. Se vedno pa je vredna glodanja...

Konec otrostva, M8(+).

Letos je manjkala druga velika sveca, tako da je zazeval precejsen previs.
 
Konec otrostva iz zabje perspektive.
 
Desni slap je lahko lahko takole slikovit. Se posebej med stalnim plazenjem prsica. Na vrhu te svece smo naleteli na krvave sledove nekoga, ki ga je led posteno potolkel. "Red lines for you, Aljaz"
Slapovi pod Prisojnikom nedvomno predstavljajo enega nasih najboljsih ledno plezalnih podrocij.
Pod Prisojnikom, nekoliko na samem se nahaja tudi Lambada. Pet let po tistem, ko sva s Klemenom v tezkih razmerah opravila prvo ponovitev, sem ponovno tukaj.
Cakanje na popoldanske soncne zarke se je izplacalo. . .
Ne le zaradi posnetkov. . .
Stevilne naveze so preko 50 metrskega stebra naredilo pravcato avtocesto. Celoten vzpon je bil zato zelo lahek, povsem nekaj drugega kot tisti, leta 1998.
Za konec pa se v najvecjo slovensko klasiko - Lucifer. Letos sem ga, po spletu nakljucij, plezal kar trikrat.